Vsem, ki želite tudi v teh, kriznih časih ostati pozitivno, konstruktivno naravnani, ponudim povezavo do prispevka kolegice Mateje Štirn. Mateja je tista, ki je zaslužna, da imamo CAP program v Sloveniji in da se le-ta razvija in nadgrajuje
.
.. pa še moje premišljanje skupaj z vami …,
Dragi naši učenci,
odločila sem se, da vam tudi jaz dam nekaj za prebrat »od doma«… 🙂
Marsikaj se med šolskimi dnevi pomenimo… in ker v tem času to ni mogoče, sem se odločila napisati nekaj misli, za katere si drznem predpostaviti, da bi morda komu lahko prišle prav. Za svoj premislek, ali pa kot pomoč v pogovoru s kom drugim.
Še slab teden nazaj sem sama bila med tistimi, ki so menili, da bomo tole gripico pa že zmogli. Načrtovala vikend izlete, srečanja z otroki in vnuki, druženja s prijatelji, cela pomlad zapolnjena J…
Pa se je situacija obrnila in s tem tudi moj »pogum«… Po premisleku sem ugotovila, da je čas, da malo popravim svoje videnje trenutka, v katerem smo se znašli.
Da je to spet eden od tistih trenutkov v življenju, ki ni primeren za »kazanje mišic«, za dokazovanje, da si kdo kaj upa, niti za pametovanje in postavljanje…
Da je to čas, ko je treba svoje potrebe, želje in potrebe, želje soljudi na novo postaviti v vrsto in se potem tega tudi držati. Da je to izjemno pomembno. Da je to v resnici edino, kar se od nas pričakuje in edino kar lahko celo situacijo zasuče v malo bolj primerno smer. In da navsezadnje to niti ni tako težko – če le ne mislimo le nase…
In če sem jaz pri svojih letih in izkušnjah rabila tehten premislek, da sem se nekako ozavestila, si mislim in razumem, da je za vas mlade to mnooogo težje…
In zakaj se takole pogovarjam z vami? Niste najbolj ogroženi, niste odgovorni, da je do te situacije prišlo, ne odločate o družbenem življenju…
Ker ste vseeno izjemno pomemben dejavnik v razvoju dogajanja in ker verjamem, da slišite, kar vam odrasli govorimo in da tudi zmorete upoštevati, če le vidite dobre razloge za to.
Saj veste, kako se pri CAP-U pogovarjamo? (Če tole slučajno bere kdo, ki ne ve, kaj je CAP – to je program usmerjen v preventivo medvrstniškega nasilja, ki ga naši učenci dobro poznajo).
Da so v situaciji, ko je prisotno nasilje, vedno prisotna tudi neprijetna čustva – pri tistem, ki doživlja nasilje – vsem jasno; pri izvajalcu – pogosto, saj si na tak način prizadeva »popraviti« svoje čustveno stanje; in pri vseh prisotnih, tako imenovanih pričah – tudi! Tam so, vedo, da se nekaj narobe dogaja, ne drznejo si vedno ukrepati, istočasno pa vedo, da bi bilo prav nekaj storiti.
Situacija, v kateri smo, je v marsičem podobna.
Nekatere med nami je bolezen že prizadela. Raje ne pomislim, kako jim je. Tudi če jo doživljajo v blagi obliki, se zagotovo soočajo z neprijetnimi čustvi – strah, kako bo naprej, strah za svojce, kaj če se še oni nalezejo, strah pred javnim mnenjem – gotovo ste tudi sami že slišali, kako kruti znajo/znamo biti do soljudi, ko se ustrašimo zase…
Ob njih so družina, sosedje, prijatelji, bežni znanci, sokrajani. Tudi oni se soočajo z različnimi čustvenimi odzivi – strah, jeza, privoščljivost, sočutje, kdo ve, s čim še.
In tu smo vsi mi… Ostali… Ki se nas zaenkrat zadeva (še) ne tiče… Pa se nas res ne? Kaj nismo kot priče v situaciji nasilja? Ki vemo, vidimo, menimo, da bi morali, pa nismo gotovi, kaj naj, če bi sploh, če bo sploh pomagalo, če ne bomo še mi pokasirali…
In če za priče velja, da vsak nekaj lahko, vsak po svoji meri, seveda, potem tudi v tej naši situaciji vsak nekaj lahko…
Vedno mi znate našteti, kaj je tisto, kar vedno lahko naredimo kot priče, zdajle vas samo spomnim na vaše besede.
Pomembno je, da nam je mar. Pomembno je, da nam ni vseeno. Pomembno je, da ne gledamo stran. Pomembno je, da se ne delamo, da se nas ne tiče. Pomembno je, da poiščemo pomoč. Pomembno je, da ne prispevamo k širjenju , če že ne moremo zmanjšati (ja, tako nasilja, kot bolezni…)
In prav tule bi rada nekaj besed namenila tistim, »ta pogumnim«, takim, kot sem bila sama še pred tednom dni … Prav je, da vas ni strah, prav je, da ste pogumni, da se ozirate okrog sebe, kaj vse bi lahko še počeli,… ampak – tako, da ne prispevate ki širjenju….
Če vas torej odrasli prosimo, da se čim manj družite, da upoštevajte razdaljo, higieno, način kašljanja in kihanja – ja, je to zato, ker boste s tem kot tiste priče, ki ne navijajo, ko se nad nekom izvaja nasilje, ki se ne zabavajo ob tem, ko je nekomu težko, ki ne rečejo »Briga me«, ki se ne delajo, da ne vidijo, ki se ne delajo, da ne vedo za kaj gre…
In, mili moji, zelo dobro vem, da to zmorete! Seveda ni lahko, je pa možno. In kot tudi pogosto rečemo – ko enkrat veš, kako je prav, si dolžan tako ravnati! In tudi to že veste J.
Zelo pa se zavedam, da tudi mladi niste vsi samo prepogumni…
Da ste mnogi v stiski, da opazujete svojce, sebe, se sprašujete, kako se bo to končalo, Da vas mnoge skrbi tako zase, kot za starše, brate, sestre, nenazadnje babice in dedke. Da se sprašujete, kakšen je to svet, kjer se vse takole v enem dnevu postavi na glavo, kašen je to svet, kjer te starši ne morejo zavarovati pred tako hudimi rečmi.
Ko se v družbi dogajajo hude spremembe, se vedno poveča zaskrbljenost, strah. Tako odraslih kot otrok. Ne bi bilo pošteno, če bi rekla, da me kdaj tudi v tej situaciji ne skrbi. Ampak jaz sem se v življenju naučila, da je treba stvarem, ki te morijo, pogledati v oči, jim dati ime, jih čim bolje spoznati, se skratka soočiti z njimi.
Tudi v tej situaciji je enako. Pa ne le strah – cela paleta čustev se pojavi med ljudmi. Morda ne na novo pojavi, zagotovo pa jih je več.
Zato se mi zdi prav, da kakšno besedo spregovorimo tudi o tem – čustvenem odzivu nas ljudi na težke situacije.
V kriznih situacijah je večina ljudi zaskrbljena, čutijo strah, jezo, žalost, lahko tudi sram, nemoč, osamljenost, dolgčas in druga neprijetna čustva. Čutimo pa lahko tudi prijetna čustva kot so pogum, ponos, pa tudi veselje in druga prijetna čustva. V kriznih razmerah se nam zgodijo tudi prijetne stvari. Nekatera čustva so torej prijetna, nekatera pa neprijetna. Lahko so zelo močna ali pa manj močna. Se spreminjajo. Vsa čustva pa so koristna in pomembna, saj so vir informacij, ki nam lahko pomagajo v različnih situacijah. Ljudje torej potrebujemo tako prijetna kot neprijetna čustva, ni slučaj, da se nam v različnih situacijah porajajo različno. Medtem, ko prijetna poskrbijo, da je naše življenje lepše, pa neprijetna poskrbijo, da se v kritičnih situacijah osredotočimo na nevarnost. Ljudje bi se običajno radi neprijetnih čim hitreje znebili, saj nam je ob njih nelagodno, vendar so (podobno kot telesna bolečina) pravzaprav prav ta čustva naš prijatelj. Pomagajo nam preživeti. (Če se ne bi ničesar bali, se ne bi umaknili pred nevarnostjo). Ko na primer doživljamo močan strah, se nam sicer zgodi, da nekako ne moremo dobro razmišljati, istočasno pa se nam obseg pozornosti zoži – kar nam pomaga, da se osredotočimo na rešitev situacije.
